Učiteljica slovenščine Gabrijela Pohar in knjižničarka Katja Lazar sva v letošnjem šolskem letu prvič pristopili k projektu Branje ne pozna meja/Čitanje ne poznaje granice, ki ga organizirajo Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, Sekcija za šolske knjižnice ter Hrvatska udruga školskih knjižničara in Hrvatsko čitateljsko društvo. K odločitvi za sodelovanje v projektu so naju pritegnili cilji projekta, saj spodbujajo in promovirajo branje. Poleg tega pa učenci spoznavajo kulturo sosednje države in širijo našo slovensko kulturo ter običaje v sosednjo državo, navezujejo stike z učenci iz Hrvaške, bogatijo besedni zaklad in nenazadnje spoznavajo hrvaški jezik.
Pregledali sva tudi cilje Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti 2019-2030 in ugotovili, da naš mednarodni projekt pokriva kar nekaj področij omenjene strategije. Ti cilji so se nama zdeli še posebej pomembni v šolskem okolju:
- bralna pismenost je temeljna zmožnost za pridobivanje in ustvarjanje novega znanja v osebnem in poklicnem življenju ter za delovanje v skupnosti;
- omogočiti temeljne standarde bralne pismenosti za uspešno vključevanje v družbo;
- razvijati bralno kulturo – odnos do branja in raznovrstnega bralnega gradiva;
- spodbujati notranjo, socialno in zunanjo motivacijo za branje in izražanje o prebranem.
V sodelovanje sva vključili učence 6. a razreda, s katerimi sva od meseca januarja vsak teden eno šolsko uro delali na projektu. S projektom sva seznanili tudi starše učencev.
Kar nekaj časa sva razmišljali, katero knjigo hrvaškega avtorja/avtorice bi izbrali, nato pa smo se skupaj z učenci odločili za knjigo Grigorja Viteza: O zajcu, ki se je rad smejal. Knjiga vsebuje tri zgodbe: O zajcu, ki se je rad smejal, Svinčnik iz sanj in Zgodba o soncu, ki si jo je Bodo najverjetneje izmislil. Prebrali smo vse tri. Najbolj nam je bila všeč zgodba Zgodba o soncu, ki si jo je Bodo najverjetneje izmislil. Na podlagi te zgodbe smo naredili ilustracije za kamišibaj – tehnika japonskega papirnatega gledališča. Nastale so zelo lepe ilustracije, ki smo jih obogatili z besedilom iz knjige. Pri zgodbi Svinčnik iz sanj, je vsak učenec prijel v roke svoj »sanjski« svinčnik in napisal besedilo. Navodilo za tvorbo tega besedila je bilo – Kaj bi svinčnik napisal o tebi? Tako kot je svinčnik v zgodbi pisal o književnih junakih in napisal resnico o njihovem ravnanju. Nastali so zanimivi kratki spisi, v katerih so učenci odkritosrčno pogledali vase, izpostavili svoje pozitivne lastnosti, pa tudi tiste manj prijetne. Tako so imeli priložnost razmišljati o sebi in svojih odzivih.
Nato smo se lotili raziskovanja našega kraja, Stare Cerkve in naše občine Kočevje. Poglobili smo se tudi v zgodovino naše šole. Izdelali smo powerpoint predstavitev.
Po spletu smo poiskali tudi kraj naše sodelujoče šole OŠ Žakanje, Žakanje. Ugotovili smo, da je to kraj, ki leži blizu slovensko-hrvaške meje. Ogledali smo si njihovo občinsko spletno stran in poiskali turistične znamenitosti kraja, da smo si lažje predstavljali, v kakšnem okolju se nahaja sodelujoča šola.
5. 6. 2024 smo se z OŠ Žakanje dobili na virtualnem srečanju preko aplikacije ZOOM. Najprej smo se pozdravili, nato pa predstavili svoj kraj in delo, ki smo ga obravnavali. Po naši predstavitvi, se nam je predstavila še sodelujoča šola OŠ Žakanje. Njihovi učenci so bili malo mlajši (3. razred). Oboji v večini izhajamo iz mešanih družin, tako da z razumevanjem nismo imeli težav. Po koncu »uradnega dela« pa smo med seboj sproščeno poklepetali. Poslovili smo se v upanju, da se v prihodnje vidimo na štiri oči. Oboji smo si zelo želeli videti se v živo, vendar zaradi finančnih težav to ni bilo izvedljivo. Upamo, da bo naslednje leto drugače.
Povezava do kamišibaja Zgodba o soncu, ki si jo je Bodo najverjetneje izmislil:
https://video.arnes.si/watch/h60qxgnkfp1t
Gabrijela Pohar in Katja Lazar
