PLANINSKI KROŽEK
POHOD PO KOPRSKEM ZALEDJU –
UŠESA ISTRE (spodmoli)
V soboto, 9.11.2024, smo se učenci in mentorice treh osnovnih šol iz Kočevja in okolice (OŠ Ob Rinži, OŠ Stara Cerkev in OŠ Zbora odposlancev) ob 7. uri zjutraj z avtobusom odpeljali proti Primorski. Bilo je megleno jutro, vendar smo vedeli, da nas bo kmalu grel sonček, zato je bila vožnja do vasi Sočerga kar malo predolga. Tudi letos smo za pozno jesenski pohod izbrali toplejše kraje in sicer smo se namenili iti po poti do Ušes Istre oz. spodmolov, kakor imenujejo Primorci ogromne skalnate gmote, ki jih je spodjedlo morje v pradavnini in danes predstavljajo pravo pravcato naravno znamenitost (ogledate si jih lahko tudi na fotografijah).
Iz vasi Sočerga, kjer nas je odložil avtobus, smo se najprej po strmi cesti odpravili do cerkvice sv. Kvirika, kjer smo se posedli po travi in v jutranjem sončku pomalicali, saj je bila ura že blizu desete dopoldne in želodčki so se že glasno pritoževali.
Siti in napiti smo nadaljevali pot po kamniti poti med borovci in nizkim grmičevjem do našega drugega postanka pri pastirskem bunkerju. Pastirski bunker je naravna vdolbina v steni, do katere se je potrebno spustiti v globino nekaj metrov ob steni. Vanjo so se zatekli pastirji, kadar jih je ujelo slabo vreme. Tudi mi smo splezali noter in podoživljali, kako so se počutili pastirji. (na fotografijah)
Po postanku pri bunkerju je sledila malo daljša pot, ki nas je pripeljala do razpotja, kjer smo krenili desno in odprl se nam je čudovit pogled na primorsko vas pod nami ter desno na skalnate spodmole, pod katere smo tudi splezali in se pustili fotografirati. Pod spodmoli smo morali biti čisto tiho, da s hrupom ne bi prožili kamenja. Prav vsi smo bili osupli nad lepoto, ki jo je izklesala narava.
V zadnjem delu naše poti smo se sprehodili v dolino, mimo redkih hiš na travnik, na katerem smo si ogledali požiralnike in bruhalnike vode. Požiralniki so služili temu, da je v njih po hudih deževjih stekla odvečna voda, skozi bruhalnike pa je na travnik pritekala voda z bližnjih gričev. Ker je bilo to precej vodnato področje, na Primorskem pa je voda dragocena, so vaščani tu napajali in pasli živino ter obdelovali zemljo. Vedeli so, kateri deli travnika so ob neurjih pod vodo in kateri ne in se po tem ravnali.
Ob robu travnika smo imeli zadnji postanek, kjer smo pojedli preostalo malico in se počasi odpravili do vasi Movraž, kamor nas je prišel iskat avtobus. Pot nazaj je minila kot bi trenil, mi pa smo bili zopet ogreti od sonca in polni lepih spominov.
Pohoda se je udeležilo 17 učencev z naše šole, skupno pa 47 učencev vseh treh šol. Prehodili smo približno 9 kilometrov dolgo pot.
Julija Valentić, vodja planinskega krožka OŠ Stara Cerkev
